Mavrična popotovanja

Od kar pomnim zase, so me vedno zanimali t.i. pojmi. Predvsem zato, ker jih ni moč definirati točno po nekih začrtanih ”reglcih”, seveda pa se jih večina ljudi drži. Če podrobneje razložim - ljubezen lahko pomeni za vsakega človeka nekaj drugega. Razumljivo, obstajajo ljudje, skupine ljudi, ki jim ljubezen pomeni enako, torej si jo definirajo enako, vendarle pa ne vsem.

Torej pojem je neka miselna tvorba, ki je določena z bistvenimi lastnostmi nekega konkretnega ali abstraktnega predmeta. Ok, da ne bom preveč razpredala, govorim o t.i. zame življenjskih pojmih. Zaupanje, že omenjen pojem ljubezni, veselje, žalost, radost, pridnost, samozavest, samospoštovanje, lepota, … in še bi lahko naštevala. Danes se bom ustavila pri sprenevedanju.

Če pogledamo v SSKJ (ki si ga mimogrede želim za naslednji rojstni dan), besedo sprenevedanje definiramo takole:

sprenevédanje -a s (ẹ́) glagolnik od sprenevedati se: tako sprenevedanje mu je zoprno; premotila ga je s svojim sprenevedanjem / odgovoriti brez sprenevedanja; in če pogledamo dalje:

sprenevédati se -am se nedov. (ẹ́) delati se nepoučenega, neobveščenega: ta človek se rad spreneveda; nikar se ne sprenevedaj, da ga ne poznaš, saj si bil zraven / pri njih je vse preprosto in naravno, da se ni treba nič sprenevedati

Besedni zvezi sprenevedati se bi torej lahko našli sopomenko v besedni zvezi pretvarjati se. Še bolje - pretvarjati se, da nečesa ne veš. Če na vse to uporabim še kakšno stilsko zaznamovano besedo iz slenga - glumiti.

Skratka, veliko ljudi se spreneveda, kako neke stvari stojijo. Kakšna je neka oseba. Predmet. Dejstvo. Ob vsem tem mi pade na pamet tudi to (na to me je spomnilo branje bloga pri moji soimenjakinji Mavricni), da za svoja dejanja ali dejanja najbližjih krivimo nekoga drugega. Zakaj? Ker se ne moremo ali nočemo sprijazniti z resnico, z znanimi in danimi dejstvi. Ker je lažje za nekaj obsoditi nekoga drugega. Lažje si je še naprej metati pesek v oči (v najhujšem primeru tudi drugim) kot pa vzeti resnico za svojo. Lažje je verjeti laži, ki si jo stokrat slišal kot pa resnici, ki je nisi še nikoli. Ali pa je ne želiš.

Kdo bi vedel, kaj je povod za to. Za takšna dejanja, ki mu pravimo sprenevedanje. Morda nekateri ljudje počnejo to preprosto zato, ker nimajo dovolj moči, da bi se z dejstvi (resnico, dogodkom, dejstvom - karkoli pač že to poimenujemo) sprijaznili ali morda zato, ker so ukalupljeni v svojem svetu in s tem razmišljanju - v smislu - ona/on pa že ne, ali morda zato, ker tako razmišljajo in funkcionirajo in nikoli ne snamejo tiste maske, ki jo nosijo (pa smo spet tam, kako se lahko taki ljudje sploh pogledajo v ”špegl”?) ali pa morda zato, ker drugače ne znajo in nimajo ne želje ne volje, da bi to spremenili.

Mislim, da so razlogi od človeka do človeka različni. Povsem razumljivo - sto ludi, sto čudi, pravijo. Verjetno bi bilo zelo dobro, če bi energijo, ki jo vlagajo v to, vložili v izboljšanje in trud za boljše funkcioniranje kakšnega drugega pojma - ljubezni, zaupanja, veselja morda. Glede na to, da bi sprenevedanje uvrstila med pojme z negativnim pridihom. Ampak … spet smo na začetku. Različni pojmi različnim ljudem pomenijo različno.