15.12.2011 - 20:15 - Objavil mavricna
Izbruh misli … novih spoznanj. V tem dnevu se kar nabirajo. Kar verjeti ne moram, kako se lahko v nekem trenutku dvigne plošča nad teboj, razgrnejo se prostranstva, pojavijo se rešitve in najdejo razlogi. Kar naenkrat se mozaik sestavi.
Svet je oder in ljudje smo le igralci na njem. Drži kot pribito. In včasih ne znamo razumeti določene vloge nekega človeka. Včasih čustva premagajo razum, drugič se zdi vse zavito v meglo. Danes pa ležijo spoznanja na dlani … tu … pred menoj.
Odgovori na vprašanja, ki sem si jih postavljala nekaj časa, zadnje čase preprosto nisem več razmišljala o tem. Spomini tonejo v pozabo, včasih prav namenoma. In potem nek dražljaj prikliče te dolgo pozabljene spomine na plano. In ne razumeš, zakaj. Spet ista vprašanja, zakaj. Kaj bi bilo, če … Ne razumem …
In danes sem totalno pomirjena sama s seboj. Vedno, ko sem se določene stvari spraševala, me je slaba vest žrla, obsojala sem se, zakaj stvari niso bile drugačne, zakaj sem ubrala take korake. Bi bilo resnično drugače, če bi spremenila par potez? Bi bil moj dan drugačen? Zagotovo!
Ti spomini me vedno preplavijo ob poslušanju slovenskih komadov. No, to je edina stvar, ki si je ne znam razložit – zakaj ravno slovenski 
In danes, ko je tak večer, neplaniran v tej smeri, se je zgodba ponovila. Vendar je konec drugačen. Razumem nekatere ”poteze”, ki so me bremenile v preteklosti; moja dejanja in dejanja soljudi. In prav nič mi ni mar, da bi lahko nekatere stvari naredila drugače in bi bila sedaj na povsem drugem mestu. Počutim se svobodno.
Z lahkim srcem lahko poslušam nekatere komade in se ob njih nasmejim. Podoživljam trenutke, ko sem ta komad poslušala znova in znova. Vidim cesto pred seboj in dežne kapljice, ki so padale na šipo. Slišim glas, ki mi govori … Poslušaš moj cd … Slišim odgovor … raje bi ga s teboj … In besede … tako kot zadnjič … in šepet …
Danes me je ena zadeva zelo prizadela. Svinjarija pač. Česa takega jaz ne bi bila sposobna narediti. Ne sodi drugih po sebi, so mi rekli … večkrat … in ker verjamem v ljudi, v njihovo dobro, velikokrat … ja, ostanem jaz, bolečina in razočaranje. Danes pa mi je malo mar. Svet je oder in mi smo le igralci na njem. Vse stvari so na pravem mestu, ob pravem času, z razlogom, … tudi ta. Zagotovo.
Vsaka stvar se obrača, po dežju se vedno sonce vrača. 
In meni, v tem trenutku sonce sije, čutim vsak sončni žarek. Čutim svobodo. Srečo. In noranji mir.
Moj mozaik preteklosti se počasi sestavlja. Z razumevanjem in brez slabe vesti. Vedno bo manjkal košček prihodnosti, ki ga prinaša jutrišnji dan.
Objavljeno v Mavrična bluženja, Mavrično (z)miksano | Brez komentarjev »
8.12.2011 - 17:50 - Objavil mavricna
Spet december. Tokrat drugačen, vendar z enakimi občutki, v drugi dimenziji. Enake navade, ne iste. Enake poti, pa vendar ne iste. leto je naokrog in jaz se, kot vsakega decembra do sedaj, sprašujem enaka vprašanja, ne ista. V drugi dimenziji in z drugačnim prizvokom.
Če bi mogla oceniti, v slogu svoje poklicne deformacije, svojo produktivnost in konstruktivnost v tem letu, bi se ocenila s štiri do pet. pet zaradi svobodomiselosti in oklepov, ki sem jih odvgla. Za čisto petko mi manjka še pika na i. V bistvu dve pikici …
Sprašujem se in poskušam dognati resnico, ki je povezana z nenehnim hlepenjem, morda hrepenenjem po več. Z neozirom na materialne stvari. Kdaj torej, če sploh kdaj, je točka naše poti, ko se res, v samem svojem bistvu in eksistenci, zadovoljnimo (sami s seboj). Ali funkcioniranje v nasprotnem primeru pomeni zgolj stagnacijo v nekem delu življenjskega obdobja – v življenju nasploh.
In če zajamem bistvo mojim misli …
letos me recimo ne ganejo več določene stvari, s katerimi sem se borila lani. kaj lani, celih 10, 15 let. Ponosna sem nase, da sem preko njih. vendar so tukaj nove (stare) reči, ki mi ne dajo miru. Funkcioniranje ”preko sebe” mi v danem trenutku ne gre najbolje od rok (in verjetno mi nikoli ne bo šlo). Še vedno verjamem v svoja načela in vrednoste, ki so se dandanes (žal) porazgubile v spletu vseh okoliščin. Ker ljudi okrog sebe ne moreš spremeniti, lahko spremeniš sebe. Kako spremeniti vrednote, v katere verjameš, če svet in družba ni več to, kar sta bila takrat, ko si pričel verjeti vanje.
Nekoč sem dobila na pladnju položen stavek (ki ga nisem vzela negativno) … preveč razmišljaš, preveč analiziraš. Morda res. Verjetno je nekaterim lažje, veliko lažje, ki se ne ukvarjajo z različnimi mislimi, prepletenimi skozi dan, še takrat, ko se zvečer uležejo v posteljo. Vendar, ker ne morem preko sebe, tudi iz svoje kože ne morem. Morda na svojo (ne)srečo!
Kljub vsej zmedi in neskladjem v moji glavi in srcu pa sem neizmerno hvaležna vesolju in srečna, da imam ob sebi takršne ljudi. Ljudi, na katere se lahko zanesem in z njimi delim še največjo bedarijo, ki se porodi v moji glavi. Za te ljudi vem, da bodo zame tu, pa četudi sredi noči, tu bodo, zame.
In to je, vsaj zame, vredno več kot kupi zlata.
Objavljeno v Mavrična bluženja | Brez komentarjev »
16.11.2011 - 20:24 - Objavil mavricna
Na dlani leži spomin preteklih dni -
ujet svet med okove prejšnjih let
s skrivanjem v senci težav in stvari,
ko bila daleč, daleč si …
Svet moj …
razjasnilo je nebo v trenutkih spoznanj otožnih oči
kot odpadlo jesensko listje
pred mano leži …
v spomin preteklih dni.
Nasmeh v očeh, v duši ogenj tli.
In sonce žari;
v vsak košček srca
prekritega, ranjenega
in težkega od bremen in bridkosti,
vse te norosti, spoznanj …
Na dlani mi svet leži, nanj sonce žari.
Objavljeno v Mavrične pesnitve | Brez komentarjev »
22.11.2010 - 15:05 - Objavil mavricna
Pač tak dan in Cardigansi. Spet.
Ko iščem pri sebi odgovor zakaj, se kaj hitro zavem, da se spet počutim, da ne spadam sem. Ker se moja osebnost in razmišljanje tako razlikuje od večine populistične družbe bednega vsakdanjika. Ali pač morda spet potrebujem zgolj (samo)potrditev tega, da sem, da obstajam?
Toliko idej, ki jih želim uresničiti pa se sprašujem, če je vse zgolj v mojo dobro iz moje lastne volje, skorajda že samovolje ali zgolj hrepenenje po nečem? Po čem?
Velikokrat sem svoje misli zasačila, da odletijo nekam, kjer jih ne zmorem kontrolirati. Moje misli ne prehajajo v dejanja, zato ostajam na trdnih, realnih tleh. Se pač razlikujem od množice, saj vem, da lahko danes uspeš le po dveh poteh in dvojnih merilih. Pri slednjih s čirom na želodcu.
In potem se ponovno vprašam, kje so tisti ljudje, ki so včasih križali moje poti … in v istem hipu se vprašam, zakaj bi to sploh mogla vedeti. Morda zaradi nerazščiščenih stvari in dogodkov? morda zaradi tega, ker so bili trenutki druženja vseeno prijetni? Hja, ljudje smo pač v sami funkcionalnosti nagnjeni k temu, da slabo odmislimo, dobro ohranimo … in prav je tako. Pa morda počne to tudi večina? Skorajda prepričana sem, da ne, vendar pretekli spomini na prihodnost v časovni spirali pravijo drugače. Ma ne, nisem spiritualno gongoško (??) nastrojena ali isto misleča, vendar se zavedam tega, da se enake stvari ponavljajo v sorazmerno istem deležu z drugačnimi osebki.
In ob poslušanju cardigansov je zgodba ista. Seveda me spominjajo na nek čas v mojem življenju, dokaj različen v bistvenih točkah mojega obstoja kot takrat … z drugačnimi in različnimi osebami. Tudi občutki ob poslušanju so drugačni kot takrat.
In spet prihaja čas v letu, ko bo potrebno dvigniti preprogo, pomesti ven nesnago, se z njo soočiti in analizirati svoje leto. Verjetno bom kaj kmalu ugotovila, da me je spomin čisto zapustil, saj če se spomnim za dve leti nazaj, pa za tri … sem vedela natančno, kdaj se je kaj zgodilo … v dogodke tega leta nisem tako prepričana, sicer je pa zdaj še prehitro, da bi si belila glavo s tem.
Sprašujem se, kaj bi imela od tega, če bi se stvari odvijale točno tako kot bi si sama želela. Bi mi takrat dejansko bilo fajn zato, ker bi bilo fajn ali zgolj zato, ker bi dosegla svoje? Si tega resnično želim? Ali je samoumevno kot je samoumevno to, da ima cel Maribor podobo melanholije, prežete z nekim negativnim prizvokom tega, da se bližaajo temačni, dolgi jesenski večeri?!
In nenazadnje se sprašujem, če bi bila takrat dovolj pogumna, da bi v svojem srcu zbrala pogum, obrnila nov list v življenju in se podala na novo pot. V nepoznan kraj daleč stran. Bi stisnila rep med noge (in po možnosti še zacvilila) – kot sem to storila že enkrat? Glede na to, da se stvari v časovni spirali vračajo (kot sem omenila že prej), se bo to tako ali tako zgodilo – ko bo pravi čas za to.
Objavljeno v Blagodejno za moje bobniče in dušo, Mavrična bluženja, Mavrični foto | Brez komentarjev »
31.10.2010 - 11:32 - Objavil mavricna
V življenju so zanimive predvsem stvari, ki so jih obljubiš, da jih ne boš ponovil. Nikoli več, izrečemo. Morda v jezi, razočaranju ali po trdnem premisleku. In potem se zaveš, da imaš ”poln gobec drobtin” (ne le kruha), ki si jih z lahkoto – ponovno – pojedel.
Greš preko nekaterih zadev v svojem lifu, za katere si si obljubil, da jih ne spremeniš za nič na svetu. Greš torej preko samega sebe. Prekršiš to, za kar si se zaklel, da tega ne bo.
Požreš ponos, vzameš si čas in daš človeku še eno šanso. Morda bi kdo na tem mestu rekel, da pretiravam, a pač pišem to, kar čutim.
In kaj dobiš? Zlagan fris. Tebi se ne da analizirat obstoječe situacije zgolj in samo zato, da bi človeka “prečital”, prepustiš se trenutku. Počutiš se prijetno. Sam sebi se čudiš temu. A ok kot se spreminja čas, se morda tudi nekateri ljudje. Za tisti hip.
Ko poslušaš zgodbo iz ust opazovalca, pomisliš in ugotoviš, da je bil res ta obraz zlagan. In če je bil zlagan obraz, so bile zlagane tudi besede. Zlagana je oseba in njegovo življenje. Zlagani nasmehi pod pretvezo, da so se koščki mozaika spremenili. Tokrat zares!
In ob vsem tem se vprašam, zakaj sploh tratim čas za takšne ljudi. Hja, verjetno zato, ker sem naivna. In verjetno zato, ker sem tokrat prvič po dolgem času šla ponovno na led.
Tokrat zadnjič.
Objavljeno v Blagodejno za moje bobniče in dušo, Mavrična bluženja, Živemu se vse zgodi... | Brez komentarjev »
3.10.2010 - 20:11 - Objavil mavricna
Gledaš sem, gledaš tja,gledam sem, gledam tja, isti se ponavlja dan, eni sem, eni tja, a v množici obraz, gledam sem, gledam tja, kot da iščem mojega, eden sem, eden tja in se spet ujameva … ja ja
September.
Pomislim nazaj. Dala sem vse od sebe, a vendar sem sebe nekje na tej poti izgubila. Vsaj tisto ”’staro” mene. In marsikdo bi rekel – pa kaj, čas je za spremembo. Hm … kaj pa če človek ni zadovoljen s samim seboj? Bo kdo odgovoril – pač spremeniš sam sebe. Če bi bile besede pol dejanj, bi jaz zdaj že sedela na kakšnem uradniškem stolčku ali pa v Vancouvru grela stolček v kakšni fancy kavarni.
Vsaj do tega sem prišla, da sem se spremenila. In da se vrtim v enem in istem krogu. Ki sem si ga začarala sama. Seveda mi je uspelo – in sicer mi je uspelo nemogoče! Zakomplicirati si svoj life zaradi moje trme, vztrajnosti in ujetega vsakdana v monotoni pridih jeseni, ki je sploh nisem opazila. Opazila namreč tega, kdaj se je prikradla v moj siv vsakdan. Moj super plan je pustil posledice zgolj na meni. In na mojih bližnjih. No, če njiju ne bi bilo, bi verjetno bila tam, kjer … kjer si nihče ne želi biti.
In v četrtek me je po mojem slavnem dvojnem zaporednem kiksu zadelo. Ma halo?!?!? To nisi več ti. Nisi več niti senca tega, kar si bila. Samo še bled del (sicer preteklosti), ki te je delal edinstveno. Različno. Drugačno. Kar je bilo nekoč moč prebrati tudi v mojih blogih. No, blogov že lep čas ni bilo (če pa so bili pa so bili zaščiteni z geslom – le zakaj?!).
In v petek me je pretresla še ena zgodba, sicer posredno povezana z menoj. Pri 27 letih?! Živčni zlom?! OMFG!!!! In potem sem zaprla oči. Ja, težko je biti s svojimi mislimi. Hitro te lahko zanese. Tja v daljave iluzij, utvar in tega – bom jutri. Od jutri dalje pa res. Ali pa od ponedeljka. Ponedeljek je namreč dan, ko se večina ljudi odloča za spremembe, pa četudi jih v svoji betici dognajo v sredo, bodo s spremembami pričeli v ponedeljek. No, sama nisem nikoli počela tega. Ker sem pač bolj impulziven človek. A vendarle me je najprej v četrtek in nato še v petek prešinila misel – ma neeeeeee, začni raje s ponedeljkom.
Pa nisem. Začela sem tisti trenutek. Po tem, ko sem si v glavi razčistila, kaj bi sploh rada. če so nekatere stvari sploh še poštene – ne le do drugih, temveč tudi do sebe. Saj poznamo to, da je precej lahko lagati drugim, še lažje sebi. a jaz imam tega dovolj. Dovolj tega usranega septembra (v bistvu dogodkom, misli, situacij povezanih z njim), zato sem se odločila, da bo v oktobru drugače. Bo trajalo? Ne vem, tri dni mi uspeva.
Imam svoj super plan, vsedem se na komet, mala zaj***na in sama rešim svet
Trenutno sem v obdobju Tabujev ja – tabu zaenkrat je tudi ta, kako se soočiti z raznoraznimi Mancami Koširjevimi. Ali se obrnit stran? Se nasmejati in reči – blagor ubogim na duši? Se zamisliti?
Iti svojo pot, to bo najboljši odgovor. Iti svojo ‘’staro” pot. Pa nimam v mislih te s septembra 2010, ko mi je Natalie Imbruglia tulila v uho, kako bo septembra vse drugače (Come september imam v mislih za vse nevedneže), ampak tiste stare čase, ko mi je svirala Colonia Tisti, ki me poznajo, bodo vedelei, o čem govorim.
Sweet october, here I come!
Objavljeno v Blagodejno za moje bobniče in dušo, Mavrična bluženja, Živemu se vse zgodi... | Brez komentarjev »
6.08.2010 - 21:23 - Objavil mavricna
Objavljeno v Mavrično (z)miksano | Za ogled komentarjev vpišite svoje geslo
1.06.2010 - 09:28 - Objavil mavricna
Ker sem vmes pozabila, da sploh imam blog.
In ker me je danes nekdo, nehote, spomnil, da ga imam.
Naj junij začnem z njim, s komadi, ki so lepšali moje življenje pred tremi leti, ob enakem času, … v junijskem mesecu. Maksim ga je rulal v četrtek v Križankah … in pri tem komadu sem dobila kuuuuuuuurjo kožo … spet in spet …
Objavljeno v Blagodejno za moje bobniče in dušo | Brez komentarjev »
15.10.2009 - 19:55 - Objavil mavricna
Sem vodja enega izmed abonmajev na eni izmed osnovnih šol. v Večje podrobnosti se ne bom spuščala.
Moja naloga prejšnje tedne je bila, da iz treh razredov ustvarim skupino 15 otrok, ki bi prireditev tega abonmaja udeležili. Navdušila sem veliko več kot 15 otrok. Skrb za duhovno rast, ki ji pripomore tudi obiskovanje teh prireditev, se mi zdi izjemnega pomena. Če ne bomo že zelo mladim ljudem predstavljali, da obstajajo, poleg njihovega vsakdana, tudi druge stvari, prireditve oz. institucije, ki nam nekaj nudijo, potem ne moremo pričakovati sprememb. Stanje bo ostalo takšno kot je dandanes in nad katerim se ljudje zgražamo.
Edini ‘problem vsega skupaj je (bil) ta, da je abonma plačljiv. Sicer je po mojem mnenju cena bolj kot ne simbolična – 20€ – simbolična z ozirom na to, koliko predstav si je moč ogledati za tako ceno.
Torej … včeraj je bil zadnji dan, ko je bilo treba poravnati finančno obveznost za svojega otroka. Plačati torej 20€ in s tem marikateremu otroku uresničiti sanje. Ker bosta v mesecu dni vsaj dva dneva ali morda celo trije, ko njegov vsakdan ne bo njegov vsakdan. Ko bo spoznal drugačne reči, si ogledal takšno in drugačno predstavo – ko bo spoznal nekaj novega in s tem širil svoje obzorje. Ko bo doživel še nepoznan svet. Ko bo v njegovem dnevu nek dogodek, o katerem bo lahko razpravljal in o njem razlagal še veliko in ne samo mamici in očku, temveč tudi babicam, dedkom in svojim prijateljem (v kolikor oni ne bodo tam).
Dan, ki otrokom res veliko pomeni, saj so me že od prejšnjega tedna spraševali, kdaj bo sreda, da bodo odšli na predstavo.
Pa naj končno povem, zakaj tale post. Med prijavljenimi je bila tudi učenka, ki sem jo poučevala lani. Poimenovala jo bom Luna. Skromna deklica. V Slovenijo priseljena iz ene izmed držav bivše Jugoslavije. Ko je pred leti vstopila v slovensko osnovno šolo, ni znala niti slovensko. Bila je tarča posmeha nekaterih sošolk in sošolcev. Kaj kmalu ji je, z veliko pomočjo učiteljice, ki jo je poučevala, uspelo usvojiti vsaj osnovne besede slovenskega jezika, da se je v razredu lahko sporazumevala. V nekaj letih je zelo napredovala; njen uspeh je še toliko večji, saj doma, vsaj v samem začetku priselitve, niso govorili slovensko. Poleg nje sta v družini še bratec in sestrica, ki še nista vstopila v osnovno šolo. Luna mi je lani večkrat povedala, da bratca in sestrico doma uči slovensko. Ne želi namreč, da bi se ”bodoči” sošolci in sošolke norčevali iz njiju, ko bosta vstopila v šolo, tako kot so se iz nje. Oba starša govorita slovensko, očeta videvam, da se pripelje ponjo z novim Audijem A6. Mama baje da ne hodi v službo, temveč doma čuva otroka.
Vse lepo in prav … vse dokler pride trenutek, ko jo vprašam, če ima zraven 20€, da bo lahko plačala abonma. Pove mi, da nima – kljub temu, da je mamica prebrala obvestilo, ki ga je prejela na začetku tedna. Povesi glavo. Ko ji povem, da žal ne bo mogla obiskovati abonmajskih prireditev, dvigne glavo, po njenih licih tečejo solze. Debele, krokodilje solze. Vprašam jo, zakaj joče. S hlipavim glasom reče: ”Prosim vas, gospa učiteljica, prosim vas, tako rada bi šla zraven. Prosim, gospa učiteljica”. V grlu začutim cmok. VEm, da si želi, da so to njene sanje. Vem, da bo o tem pripovedovala mamici, očku, predvsem pa bratcu in sestrici. Pa verjetno še decembra svoji babici in dedku in tetam in stricem tam … 400 km južneje. Premolknem. Ona še vedno samo stoji in me gleda. Solze tečejo po licu. Ne reče ničesar več. V tisti sekundi me preplavijo lanski trenutki … ko se samo spomnim, kako se je Luna trudila, da je prebrala prvi stavek. In kako je bila ob tem srečna. Ko se samo spomnim, ko mi je povedala, kako doma skrbi za bratca in sestrico … me spreleti srh. In sedaj stoji tu pred mano, z objokanimi očmi in ne reče nič. Samo čaka, kaj bom storila jaz. Vem, da si želi iti in obiskovati te predstave. Vem, da ji to pomeni več … kot pa meni teh 20€. Zato se odločim v hipcu sekunde in ji rečem – Luna, ne joči. Jaz bom založila teh 20€ zate. Povej mamici, pa naj mi pride jutri plačat. Ti pa danes lahko greš z nami.” Rekla je: ”Hvala?’, si obrisla solze in stekla nazaj v razred. Luna, ki ni dopolnila še niti 10 let.
Na predstavi je zelo uživala. Povedala mi je, da bo zvečer, namesto pravljice, bratcu in sestrici pripovedovala o predstavi, o ljudeh, ki jih je videla in … še in še. Tisti trenutek sem vedela, da je Luna otrok, ki so se ji s tem, ko je obiskala prvo abonmajsko prireditev, uresničile sanje, nekaj, kar si je resnično želela.
Sem ravnala prav? Ne vem. Bo njena mama pristopila do mene, se zahvalila in ”mi vrnila”’ denar? Tudi ne vem. Vem pa samo to, da sem enemu otroku polepšala to šolsko leto. In to je zame dovolj!
Objavljeno v Mavrično (z)miksano | 25 komentarjev »
