Ob naslovnih besedah se mi na obraz, nevede in skrivnostno, prikrade nasmeh. Tak … pristen, nezlagan. Tak kot je bil nekoč; lahko bi rekla otroški, iskren.
Od mojega zadnjega posta se je moj svet ponovno zavrtel z neizmerno hitrostjo; v nekih trenutkih celo tako hitro, da sem se izgubila v njem. Od neskončnih oblakov naravnost pod vodno gladino. Hudič je, ko izgubiš sam sebe v nekem trenutku, ko ne znaš dvigniti sebe nad obličje tega, kar te obdaja. Nad situacije, ljudi. Ko ne moreš in ne zmoreš umiriti svojih misli zato, ker so nenehne, podzavestne, ne da se jih ustavit. So, vedno in povsod. In ko jih ni le 20000 tisoč, ampak več … in več … nenehno več.
V zadnjem času sem spremenila predvsem to, da sem se posvetila sebi. Svojim prioritetam. Srcu. Duši. In spustila še tiste kamenčke v moj moziak, ki jih nikakor nisem želela v njem. A vendar morajo biti, to sedaj vem; v nasprotnem primeru mozaik ne bi bil tako raznolik, bil bi brezbarven, pust. Ne bi bila to, kar sem. Zato sem še te preostale kamenčke, ki sem jih nenehno zavračala, spustila vanj. Vem, da sem zaradi tega bolj srečna. Sem jaz. Snamem masko vsaj takrat, ko sem med sebi dragimi osebami. Včasih je tudi poimenovanje slednjih lahko nadvse nadobudno in naivno. Meni to ni tuje. Čeprav so nekateri ljudje (ob katerih sem bila) tujci.
Zdaj vem, da lahko živim z nekaterimi občutki svoje preteklosti. Z nekaterimi dejstvi. Vem tudi to, da so se določene stvari na puste dni moje preteklosti, zavite v sivino, morale zgoditi. Brez njih danes ne bi bil svet mavričen. Niti predstavljati si ne znam, da bi sedela s petletnim detetom na kavču in gledala tv. Barvala pobarvanke. Brala uspavanke. Čeprav vse to neizmerno rada počnem. Vendar ne morem si zamisliti trenutka (ali pa si ga preprosto nočem in ne želim), kako bi vsak dan prihajala domov oseba, ki je ne bi spoštovala, saj bi mi bilo spoštovanje drugega zaradi reakcij soočloveka (prisilno in nehote) odvzeto, oseba, mimo katere bi hodila kot da je stena, mimo katere bi životarila življenje. Saj pravim, moglo se je zgoditi.In ne sprašujem se več, kaj bi bilo, če bi, … kaj bi bilo, če ne bi …
In če pogledam še leta nazaj … bilo je lepo, dokler je trajalo. Pa čeprav je bilo zlagano. Otroško. Brezkompromisno. Posebno. In kljub obljubi in dogovoru, da bo trajalo večno – ni.
Ob pogledu na stare fotografije iz preteklosti, ki sem jih danes slučajno začela, čisto nehote, po naključju, gledati, me niso zatežile. Velikokrat se je zgodilo namreč prav to. Ostali so zgolj lepi spomini. Verjetno sem jih izbrisala. ali pa so se kar sami, s tem, ko sem jih spustila stran od sebe …
Če bi mi kdo rekel, da bo današnji dan zaznamovan s pomeni in bistvom besed sreča, mir v duši, pristnost, iskrenost, ljubezen. In če bi mi kdo rekel, da bo dan, ko bodo vse stvari na svojem mestu, prišel morda tako hitro, bi odgovorila, da to ni mogoče. Vendarle je. Morda je to neke vrste čudež. In čudeži se dogajajo ljudem, ki verjamejo vanje.
Morda se bo v tem mesecu zgodil še kakšen, čudež namreč. V nasprotnem primeru bom primorana ubrati drugo pot. Mislim in verjamem vase, da sem na ta korak pripravljena. Pripravljena sem ga storiti. Kaj mi bo namenilo vesolje, ne vem … se pustim presenetit, tako je včasih najbolje.
Sveta ne moreš spremeniti, lahko spremeniš le sebe, so mi nekoč dejali. Stare veje ne moreš upogniti. Ni zmagovalec tisti, ki nikoli ne pade. Ja, vse to drži; lažje reči kot storiti. Dejanja, ne besede. Vse to odzvanja sedaj v mojem srcu. V mojih mislih. Vse se zgodi z razlogom. Vse stvari so na pravem mestu ob pravem času. In razumemo, prav vse, ko je pravi čas za to. Če je problem rešljiv, se ne rabiš obremenjevati, če je nerešljiv, se nima smisla obremenjevati. Mislim, da sem si zgoraj zapisane besede prebrala in si jih prišepnila že toliko krat kot na dan vzihnem. In jih ponotranjila. Postale so moje življenjsko vodilo. Kljub temu pa je še vedno lahko biti pameten, za druge sploh. Najprej je seveda treba pomesti pred svojim pragom.
Imeti moraš rad sebe, da LAHKO imaš rad druge!
(besedna zveza imeti rad v tem pomenu ne ponazarja rednega uživanja sadja – rada imam jabolka -, ne ponazarja otroške navnosti v smislu – nisem si več s tabo, če mi daš marelico, sem si pa spet s tabo -; besedna zveza imeti rad v tem kontekstu pomeni spoštovati sočloveka, ceniti se, se samospoštovati, biti kritičen do sebe, iskren, ne prikrivati si, si ne metati peska v oči, biti vztrajen, strpen, spoštljiv, itd … in je podpomenka ljubezni ter nikakor ne sopomenka besedi ljubiti) 
Tisti, ki me poznajo, bodo vedeli o čem govori ta post. Tisti, ki poznajo mojo zgodbo. Moje življenje. Tisti, ki ne, jim bo vseeno za ta post. Morda jim bo brezsmiselen, brez bistva, brez pomena. Prav je tako.
