Mavrična popotovanja

4.3.2012

Dan, ko se uresničijo občutki mojih šestih čutov. dan, ko obnemim, kar se pri meni zgodi redko. Dan, ko obsedim. Trenutek, ko ostanem brez besed. Sekunda, ko se ti zavrti življenje – naprej in nazaj. In se vprašaš, kako bo naprej?

Trenutek, ko te vesolje postavi pred stopničko, preko katere si nekoč že šel. Moraš pač vsake toliko na test. Da se prepriča (vesolje namreč), če si res prestopil to stopničko. Da nisi slučajno goljufal. Kako odreagirati na tem mestu? Pogledati v oči?Soočiti sogovornika z besedami ”ne verjamem ti, oprosti, predobro te poznam, da bi verjela temu nakladanju”. Prezreti? Se sprijazniti? Iti preko tega?

Sodelovati?

Sodelovati v blefiranju?

Tudi ob svojih, recimo temu, najbližjih?

Tokrat sem potlačila svojo trmo. Brskanje. Analiziranje. Vztrajnost. V navzočnosti dotične osebe. Ostala sem tiho. In sodelovala. Verjetno zato, ker sem vedela, se popravljam, čutila sem, da bo kaj kmalu dan, ko bom slišala te besede. In če priznam … prav na smeh mi je šlo, ko sem slišala stavek iz teh ust. V zadnjem trenutku sem se zavedala, da situacija nikakor ni smešna. Pa saj ne, da bi se temu smejala ali posmehovala, vendar so mi skozi misli ”leteli” trenutki, ko sem velikokrat rekla, da se bo to zgodilo. Morda sem si to potihoma, v najglobjem kotičku svojega srca, celo želela.

Iz zlobe? Nesramnosti? Ne. Daleč od tega. Nekoga, ki spustiš tako blizu svojega srca, mu ne želiš nič grdega, zlobnega ali nesramnega. Želiš mu lepo. Vse dobro. Nasmeh. Sonce. In imaš ga … preprosto rad. In veš, da je tam zate … četudi ob najbolj nemogoči uri … je.

A poti se spreminjajo. Tako ali drugače. Spomini ostajajo. Moja napaka ob vsem tem? Soočanje. V trenutku. Ko besede povedo smisel nečesa – to mi ni ok, to me moti. Ne ”tlačenje” vase in tolažbo – boljše bo. Ne bo. naslednji korak temu je odmikanje. Oddaljitev. Izmikanje. Nedružabnost. Pa še kaj bi se našlo. In na koncu … žal … nekakšna odtujenost.

Vesela sem, da zgoraj napisanega ne počnem več. Ker ni iskreno, ker ni pristno, ker ne vodi nikamor. Ljudje smo – dajmo se pogovorit. Če ne bomo mogli najti skupne rešitve, potem je dokaj nesmiselno (ob visoki frekvenci nestrinjanj) negovati in ohranjati prijateljske ali kakršne koli druge vezi in odnose.

Štirka. Bučka ima prav.

Vendar sem nekako vesela, da se je to zgodilo. Čeprav smo na začetku, čeprav ne vemo, kako bo naprej.

Čeprav vem, prekleto dobro vem, da je bilo bistvo problema, besede, s katerimi je bilo le-to povedano, laž. Same laži. Nesmisel. Nepotrebno razlaganje. Če pa vem to že dolgo … vem jaz, veš ti … Morda se motim, vendar v bledi senci odseva tvoja podoba, ki se je spremenila. Ne spoznam te več.

Vse stvari so vedno na svojem mestu ob svojem času. In tokrat bom tudi tej stvari pustila čas. Morda delam tebi krivico, morda si samo želim, da je tako kot bi bilo nekoč. Pa iščem razloge v tebi. Morda …

Čas bo pokazal tvoj pravi obraz. Če se motim, se ti opravičujem, tukaj, zdaj, 4. marca, in ne bo se mi težko opravičiti še enkrat. In znova in znova.

Če to bereš,  vedi, da te imam rada. Kljub prepričanju, da so tvoje besede laži. Si … tukaj … v mojem srcu, čeprav sem velikokrat jezna nate. Čeprav se velikokrat jezim nate. Vendar sem velikokrat tudi v skrbeh … zate … tu si … v mojem srcu … tega se ne da izbrisati. In bom tu … zate .. čeprav sredi noči. Kljub temu, da se vsaka pot enkrat konča.

Želim ti le lepo.

Vse dobro.

Nasmeh.

Sonce.

Včasih se vprašam, kaj bi spremenila, če bi imela moč spremeniti. V družbi, pri določenih ljudeh. Za določene ljudi. Pri sebi.

Tako hudo mi je, tako si želim spremeniti določene stvari. Ljudem odpreti oči, da bi vedeli kaj imajo. Da ne bi določenih situacij, trenutkov jemali kot samoumevne. Da partnerja/partnerko ne bi jemali za samoumevno … pač tam je in to je to. Da bi se zavedali, da nasmeh lahko nekomu polepša dan. Se za hip ustaviti, globoko vdihniti in nato kreniti dalje, ne pomeni izgube časa, temveč zgolj in samo pozitivo. Da si umiriš misli. Zadihaš. Greš naprej.

Da premisliš dvakrat, preden rečeš. Nekatere besede bolijo in zarežejo bolj kot dejanja. In določenih se ne da popraviti. Čeprav pravijo, da čas celi rane, sem jaz prepričana, da brazgotine ostanejo. Zatorej … raje premislimo, preden izrečemo nekaj, kar bi kasneje obžalovali.

Pa če se vrnem na pričetek zgodbe … poznam par, ki živi veliko kilometrov narazen. V bistvu, (boljša) polovica para živi na drugi celini. Njuna veza traja že pet let. Pet let, nekaj snidenj. Nekaj mesecev snidenj. Veliko preživetih ur za računalnikom. Veliko trenutkov v želji biti si blizu, si ležati v objemu, kljub zavedanju, da je to nemogoče. Veliko neizrečenih besed … vsaj besed v živo. Veliko skrbi, če je ljubljena oseba ok. Vprašanj – zakaj je še ni doma, kaj počne, da se ni kaj zgodilo? Veliko potočenih solza. Ob vsakem snidenju, ob vsakem odhodu. Veliko misli. Veliko stresa. Dolgih 5 let.

A vztrajata. Se ljubita. Spoštujeta. Skrbita. Pripadata. Živita. Se borita s svojimi mislimi, časom, vsakodnevnimi skrbmi, s tehnologijo, s samoto. Se. In sta par. Že dolgih 5 let.

Pari, ki bi lahko bili srečni, ki imajo vse pogoje za to, pa tega ne želijo. Pospljušujem, boste rekli. Daleč od tega. Le opazujem. Nekdo ne želi imeti resne zveze in mu/ji je samo do spolnosti. In sočloveka vleče za nos. Do nekekga trenutka, ko ga pač hladnokrvno skensla. Nikar ne pozabiti, kaj se je zgodilo Francetu z Urško. Povodni možje (morda) obstajajo še danes. In potem se ozreš naokrog in vidiš par na kavi, ki vsak hladnokrvno buli vsak v svoj časopis. Spijeta kavo, odideta, brez besed. Navada, bi kdo rekel. Naslednja dva se varata – vara eden, varata oba, otroci trpijo. Še huje, hodita eden mimo drugega kot da se ni nič zgodilo. Dan za dnem. Znova in znova. Odvisnost, boste rekli. Finančna, morda moralna (če ne drug do drugega pa do otrok). Naslednji par hodi eden mimo drugega, ker je tašča zakuhala juho, ki je ne želi sama pojesti. Pa ker eden izmed njiju pije in s tem zanemarja družino. Pretiravam, boste rekli.

No, če znamo dobro opazovati in pogledamo dobro okrog sebe, vemo, da so zgoraj navedeni primeri resnica in ne pesek v oči. Si upate priznati, vas vprašam? Si upate priznati, da ste to vi? Si upamo priznati, da si pred takšnimi zatiskamo oči? Nalijmo si čistega vina.

In če se vrnem k prvo omenjenemu paru … če bi imela čarobno palčko, bi čarala … čarala bi za njiju. Resnično bi.

Pri sebi tega občutka, da želim pomagati, ne morem spremeniti.

Niti s čarobno palčko ne.

Ob naslovnih besedah se mi na obraz, nevede in skrivnostno, prikrade nasmeh. Tak … pristen, nezlagan. Tak kot je bil nekoč; lahko bi rekla otroški, iskren.

Od mojega zadnjega posta se je moj svet ponovno zavrtel z neizmerno hitrostjo; v nekih trenutkih celo tako hitro, da sem se izgubila v njem. Od neskončnih oblakov naravnost pod vodno gladino. Hudič je, ko izgubiš sam sebe v nekem trenutku, ko ne znaš dvigniti sebe nad obličje tega, kar te obdaja. Nad situacije, ljudi. Ko ne moreš in ne zmoreš umiriti svojih misli zato, ker so nenehne, podzavestne, ne da se jih ustavit. So, vedno in povsod. In ko jih ni le 20000 tisoč, ampak več … in več … nenehno več.

V zadnjem času sem spremenila predvsem to, da sem se posvetila sebi. Svojim prioritetam. Srcu. Duši. In spustila še tiste kamenčke v moj moziak, ki jih nikakor nisem želela v njem. A vendar morajo biti, to sedaj vem; v nasprotnem primeru mozaik ne bi bil tako raznolik, bil bi brezbarven, pust. Ne bi bila to, kar sem. Zato sem še te preostale kamenčke, ki sem jih nenehno zavračala, spustila vanj. Vem, da sem zaradi tega bolj srečna. Sem jaz. Snamem masko vsaj takrat, ko sem med sebi dragimi osebami. Včasih je tudi poimenovanje slednjih lahko nadvse nadobudno in naivno. Meni to ni tuje. Čeprav so nekateri ljudje (ob katerih sem bila) tujci.

Zdaj vem, da lahko živim z nekaterimi občutki svoje preteklosti. Z nekaterimi dejstvi. Vem tudi to, da so se določene stvari na  puste dni moje preteklosti, zavite v sivino, morale zgoditi. Brez njih danes ne bi bil svet mavričen. Niti predstavljati si ne znam, da bi sedela s petletnim detetom na kavču in gledala tv. Barvala pobarvanke. Brala uspavanke. Čeprav vse to neizmerno rada počnem. Vendar ne morem si zamisliti trenutka (ali pa si ga preprosto nočem in ne želim), kako bi vsak dan prihajala domov oseba, ki je ne bi spoštovala, saj bi mi bilo spoštovanje drugega zaradi reakcij soočloveka (prisilno in nehote) odvzeto, oseba, mimo katere bi hodila kot da je stena, mimo katere bi životarila življenje.  Saj pravim, moglo se je zgoditi.In ne sprašujem se več, kaj bi bilo, če bi, … kaj bi bilo, če ne bi …

In če pogledam še leta nazaj … bilo je lepo, dokler je trajalo. Pa čeprav je bilo zlagano. Otroško. Brezkompromisno. Posebno. In kljub obljubi in dogovoru, da bo trajalo večno – ni.

Ob pogledu na stare fotografije iz preteklosti, ki sem jih danes slučajno začela, čisto nehote, po naključju, gledati, me niso zatežile. Velikokrat se je zgodilo namreč prav to. Ostali so zgolj lepi spomini. Verjetno sem jih izbrisala. ali pa so se kar sami, s tem, ko sem jih spustila stran od sebe …

Če bi mi kdo rekel, da bo današnji dan zaznamovan s pomeni in bistvom besed sreča, mir v duši, pristnost, iskrenost, ljubezen. In če bi mi kdo rekel, da bo dan, ko bodo vse stvari na svojem mestu, prišel morda tako hitro, bi odgovorila, da to ni mogoče. Vendarle je. Morda je to neke vrste čudež. In čudeži se dogajajo ljudem, ki verjamejo vanje.

Morda se bo v tem mesecu zgodil še kakšen, čudež namreč. V nasprotnem primeru bom primorana ubrati drugo pot. Mislim in verjamem vase, da sem na ta korak pripravljena. Pripravljena sem ga storiti. Kaj mi bo namenilo vesolje, ne vem … se pustim presenetit, tako je včasih najbolje.

Sveta ne moreš spremeniti, lahko spremeniš le sebe, so mi nekoč dejali. Stare veje ne moreš upogniti. Ni zmagovalec tisti, ki nikoli ne pade. Ja, vse to drži; lažje reči kot storiti. Dejanja, ne besede. Vse to odzvanja sedaj v mojem srcu. V mojih mislih. Vse se zgodi z razlogom. Vse stvari so na pravem mestu ob pravem času. In razumemo, prav vse, ko je pravi čas za to. Če je problem rešljiv, se ne rabiš obremenjevati, če je nerešljiv, se nima smisla obremenjevati. Mislim, da sem si zgoraj zapisane besede prebrala in si jih prišepnila že toliko krat kot na dan vzihnem. In jih ponotranjila. Postale so moje življenjsko vodilo. Kljub temu pa je še vedno lahko biti pameten, za druge sploh. Najprej je seveda treba pomesti pred svojim pragom.

Imeti moraš rad sebe, da LAHKO imaš rad druge!

(besedna zveza imeti rad v tem pomenu ne ponazarja rednega uživanja sadja – rada imam jabolka -, ne ponazarja otroške navnosti v smislu – nisem si več s tabo, če mi daš marelico, sem si pa spet s tabo -; besedna zveza imeti rad v tem kontekstu pomeni spoštovati sočloveka, ceniti se, se samospoštovati, biti kritičen do sebe, iskren, ne prikrivati si, si ne metati peska v oči, biti vztrajen, strpen, spoštljiv, itd … in je podpomenka ljubezni ter nikakor ne sopomenka besedi ljubiti)

Tisti, ki me poznajo, bodo vedeli o čem govori ta post. Tisti, ki poznajo mojo zgodbo. Moje življenje. Tisti, ki ne, jim bo vseeno za ta post. Morda jim bo brezsmiselen, brez bistva, brez pomena. Prav je tako.

Izbruh misli … novih spoznanj. V tem dnevu se kar nabirajo. Kar verjeti ne moram, kako se lahko v nekem trenutku dvigne plošča nad teboj, razgrnejo se prostranstva, pojavijo se rešitve in najdejo razlogi. Kar naenkrat se mozaik sestavi.

Svet je oder in ljudje smo le igralci na njem. Drži kot pribito. In včasih ne znamo razumeti določene vloge nekega človeka. Včasih čustva premagajo razum, drugič se zdi vse zavito v meglo. Danes pa ležijo spoznanja na dlani … tu … pred menoj.

Odgovori na vprašanja, ki sem si jih postavljala nekaj časa, zadnje čase preprosto nisem več razmišljala o tem. Spomini tonejo v pozabo, včasih prav namenoma. In potem nek dražljaj prikliče te dolgo pozabljene spomine na plano. In ne razumeš, zakaj. Spet ista vprašanja, zakaj. Kaj bi bilo, če … Ne razumem …

In danes sem totalno pomirjena sama s seboj. Vedno, ko sem se določene stvari spraševala, me je slaba vest žrla, obsojala sem se, zakaj stvari niso bile drugačne, zakaj sem ubrala take korake. Bi bilo resnično drugače, če bi spremenila par potez? Bi bil moj dan drugačen? Zagotovo!

Ti spomini me vedno preplavijo ob poslušanju slovenskih komadov. No, to je edina stvar, ki si je ne znam razložit – zakaj ravno slovenski In danes, ko je tak večer, neplaniran v tej smeri, se je zgodba ponovila. Vendar je konec drugačen. Razumem nekatere ”poteze”, ki so me bremenile v preteklosti; moja dejanja in dejanja soljudi. In prav nič mi ni mar, da bi lahko nekatere stvari naredila drugače in bi bila sedaj na povsem drugem mestu. Počutim se svobodno.

Z lahkim srcem lahko poslušam nekatere komade in se ob njih nasmejim. Podoživljam trenutke, ko sem ta komad poslušala znova in znova. Vidim cesto pred seboj in dežne kapljice, ki so padale na šipo. Slišim glas, ki mi govori … Poslušaš moj cd … Slišim odgovor … raje bi ga s teboj … In besede … tako kot zadnjič … in šepet …

Danes me je ena zadeva zelo prizadela. Svinjarija pač. Česa takega jaz ne bi bila sposobna narediti. Ne sodi drugih po sebi, so mi rekli … večkrat … in ker verjamem v ljudi, v njihovo dobro, velikokrat … ja, ostanem jaz, bolečina in razočaranje. Danes pa mi je malo mar. Svet je oder in mi smo le igralci na njem. Vse stvari so na pravem mestu, ob pravem času, z razlogom, … tudi ta. Zagotovo.

Vsaka stvar se obrača, po dežju se vedno sonce vrača. In meni, v tem trenutku sonce sije, čutim vsak sončni žarek. Čutim svobodo. Srečo. In noranji mir.

Moj mozaik preteklosti se počasi sestavlja.  Z razumevanjem in brez slabe vesti. Vedno bo manjkal košček prihodnosti, ki ga prinaša jutrišnji dan.

Spet december. Tokrat drugačen, vendar z enakimi občutki, v drugi dimenziji. Enake navade, ne iste. Enake poti, pa vendar ne iste. leto je naokrog in jaz se, kot vsakega decembra do sedaj, sprašujem enaka vprašanja, ne ista. V drugi dimenziji in z drugačnim prizvokom.

Če bi mogla oceniti, v slogu svoje poklicne deformacije, svojo produktivnost in konstruktivnost v tem letu, bi se ocenila s štiri do pet. pet zaradi svobodomiselosti in oklepov, ki sem jih odvgla. Za čisto petko mi manjka še pika na i. V bistvu dve pikici …

Sprašujem se in poskušam dognati resnico, ki je povezana z nenehnim hlepenjem, morda hrepenenjem po več. Z neozirom na materialne stvari. Kdaj torej, če sploh kdaj, je točka naše poti, ko se res, v samem svojem bistvu in eksistenci, zadovoljnimo (sami s seboj). Ali funkcioniranje v nasprotnem primeru pomeni zgolj stagnacijo v nekem delu življenjskega obdobja – v življenju nasploh.

In če zajamem bistvo mojim misli …

letos me recimo ne ganejo več določene stvari, s katerimi sem se borila lani. kaj lani, celih 10, 15 let. Ponosna sem nase, da sem preko njih. vendar so tukaj nove (stare) reči, ki mi ne dajo miru. Funkcioniranje ”preko sebe” mi v danem trenutku ne gre najbolje od rok (in verjetno mi nikoli ne bo šlo). Še vedno verjamem v svoja načela in vrednoste, ki so se dandanes (žal) porazgubile v spletu vseh okoliščin. Ker ljudi okrog sebe ne moreš spremeniti, lahko spremeniš sebe. Kako spremeniti vrednote, v katere verjameš, če svet in družba ni več to, kar sta bila takrat, ko si pričel verjeti vanje.

Nekoč sem dobila na pladnju položen stavek (ki ga  nisem vzela negativno) … preveč razmišljaš, preveč analiziraš. Morda res. Verjetno je nekaterim lažje, veliko lažje, ki se ne ukvarjajo z različnimi mislimi, prepletenimi skozi dan,  še takrat, ko se zvečer uležejo v posteljo. Vendar, ker ne morem preko sebe, tudi iz svoje kože ne morem. Morda na svojo (ne)srečo!

Kljub vsej zmedi in neskladjem v moji glavi in srcu pa sem neizmerno hvaležna vesolju in srečna, da imam ob sebi takršne ljudi. Ljudi, na katere se lahko zanesem in z njimi delim še največjo bedarijo, ki se porodi v moji glavi. Za te ljudi vem, da bodo zame tu, pa četudi sredi noči, tu bodo, zame.

In to je, vsaj zame, vredno več kot kupi zlata.

Na dlani leži spomin preteklih dni -

ujet svet med okove prejšnjih let

s skrivanjem v senci težav in stvari,

ko bila daleč, daleč si …

Svet moj …

razjasnilo je nebo v trenutkih spoznanj otožnih oči

kot odpadlo jesensko listje

pred mano leži …

v spomin preteklih dni.

Nasmeh v očeh, v duši ogenj tli.

In sonce žari;

v vsak košček srca

prekritega, ranjenega

in težkega od bremen in bridkosti,

vse te norosti, spoznanj …

Na dlani mi svet leži, nanj sonce žari.

Pač tak dan in Cardigansi. Spet.

Ko iščem pri sebi odgovor zakaj, se kaj hitro zavem, da se spet počutim, da ne spadam sem. Ker se moja osebnost in razmišljanje tako razlikuje od večine populistične družbe bednega vsakdanjika. Ali pač morda spet potrebujem zgolj (samo)potrditev tega, da sem, da obstajam?

Toliko idej, ki jih želim uresničiti pa se sprašujem, če je vse zgolj v mojo dobro iz moje lastne volje, skorajda že samovolje ali zgolj hrepenenje po nečem? Po čem?

Velikokrat sem svoje misli zasačila, da odletijo nekam, kjer jih ne zmorem kontrolirati. Moje misli ne prehajajo v dejanja, zato ostajam na trdnih, realnih tleh. Se pač razlikujem od množice, saj vem, da lahko danes uspeš le po dveh poteh in dvojnih merilih. Pri slednjih s čirom na želodcu.

In potem se ponovno vprašam, kje so tisti ljudje, ki so včasih križali moje poti … in v istem hipu se vprašam, zakaj bi to sploh mogla vedeti. Morda zaradi nerazščiščenih stvari in dogodkov? morda zaradi tega, ker so bili trenutki druženja vseeno prijetni? Hja, ljudje smo pač v sami funkcionalnosti nagnjeni k temu, da slabo odmislimo, dobro ohranimo … in prav je tako. Pa morda počne to tudi večina? Skorajda prepričana sem, da ne, vendar pretekli spomini na prihodnost v časovni spirali pravijo drugače. Ma ne, nisem spiritualno gongoško (??) nastrojena ali isto misleča, vendar se zavedam tega, da se enake stvari ponavljajo v sorazmerno istem deležu z drugačnimi osebki.

In ob poslušanju cardigansov je zgodba ista. Seveda me spominjajo na nek čas v mojem življenju, dokaj različen v bistvenih točkah mojega obstoja kot takrat … z drugačnimi in različnimi osebami. Tudi občutki ob poslušanju so drugačni kot takrat.

In spet prihaja čas v letu, ko bo potrebno dvigniti preprogo, pomesti ven nesnago, se z njo soočiti in analizirati svoje leto. Verjetno bom kaj kmalu ugotovila, da me je spomin čisto zapustil, saj če se spomnim za dve leti nazaj, pa za tri … sem vedela natančno, kdaj se je kaj zgodilo … v dogodke tega leta nisem tako prepričana, sicer je pa zdaj še prehitro, da bi si belila glavo s tem.

Sprašujem se, kaj bi imela od tega, če bi se stvari odvijale točno tako kot bi si sama želela. Bi mi takrat dejansko bilo fajn zato, ker bi bilo fajn ali zgolj zato, ker bi dosegla svoje? Si tega resnično želim? Ali je samoumevno kot je samoumevno to, da ima cel Maribor podobo melanholije, prežete z nekim negativnim prizvokom tega, da se bližaajo temačni, dolgi jesenski večeri?!

In nenazadnje se sprašujem, če bi bila takrat dovolj pogumna, da bi v svojem srcu zbrala pogum, obrnila nov list v življenju in se podala na novo pot. V nepoznan kraj daleč stran. Bi stisnila rep med noge (in po možnosti še zacvilila) – kot sem to storila že enkrat? Glede na to, da se stvari v časovni spirali vračajo (kot sem omenila že prej), se bo to tako ali tako zgodilo – ko bo pravi čas za to.

V življenju so zanimive predvsem stvari, ki so jih obljubiš, da jih ne boš ponovil. Nikoli več, izrečemo. Morda v jezi, razočaranju ali po trdnem premisleku. In potem se zaveš, da imaš ”poln gobec drobtin” (ne le kruha), ki si jih z lahkoto – ponovno – pojedel.

Greš preko nekaterih zadev v svojem lifu, za katere si si obljubil, da jih ne spremeniš za nič na svetu. Greš torej preko samega sebe. Prekršiš to, za kar si se zaklel, da tega ne bo.

Požreš ponos, vzameš si čas in daš človeku še eno šanso. Morda bi kdo na tem mestu rekel, da pretiravam, a pač pišem to, kar čutim.

In kaj dobiš? Zlagan fris. Tebi se ne da analizirat obstoječe situacije zgolj in samo zato, da bi človeka “prečital”, prepustiš se trenutku. Počutiš se prijetno. Sam sebi se čudiš temu. A ok kot se spreminja čas, se morda tudi nekateri ljudje. Za tisti hip.

Ko poslušaš zgodbo iz ust opazovalca, pomisliš in ugotoviš, da je bil res ta obraz zlagan. In če je bil zlagan obraz, so bile zlagane tudi besede. Zlagana je oseba in njegovo življenje. Zlagani nasmehi pod pretvezo, da so se koščki mozaika spremenili. Tokrat zares!

In ob vsem tem se vprašam, zakaj sploh tratim čas za takšne ljudi. Hja, verjetno zato, ker sem naivna. In verjetno zato, ker sem tokrat prvič po dolgem času šla ponovno na led.

Tokrat zadnjič.

Gledaš sem, gledaš tja,gledam sem, gledam tja, isti se ponavlja dan, eni sem, eni tja, a v množici obraz, gledam sem, gledam tja, kot da iščem mojega, eden sem, eden tja in se spet ujameva … ja ja

September.

Pomislim nazaj. Dala sem vse od sebe, a vendar sem sebe nekje na tej poti izgubila. Vsaj tisto ”’staro” mene. In marsikdo bi rekel – pa kaj, čas je za spremembo. Hm … kaj pa če človek ni zadovoljen s samim seboj? Bo kdo odgovoril – pač spremeniš sam sebe. Če bi bile besede pol dejanj, bi jaz zdaj že sedela na kakšnem uradniškem stolčku ali pa v Vancouvru grela stolček v kakšni fancy kavarni.

Vsaj do tega sem prišla, da sem se spremenila. In da se vrtim v enem in istem krogu. Ki sem si ga začarala sama. Seveda mi je uspelo – in sicer mi je uspelo nemogoče! Zakomplicirati si svoj life zaradi moje trme, vztrajnosti in ujetega vsakdana v monotoni pridih jeseni, ki je sploh nisem opazila. Opazila namreč tega, kdaj se je prikradla v moj siv vsakdan. Moj super plan je pustil posledice zgolj na meni. In na mojih bližnjih. No, če njiju ne bi bilo, bi verjetno bila tam, kjer … kjer si nihče ne želi biti.

In v četrtek me je po mojem slavnem dvojnem zaporednem kiksu zadelo. Ma halo?!?!? To nisi več ti. Nisi več niti senca tega, kar si bila. Samo še bled del (sicer preteklosti), ki te je delal edinstveno. Različno. Drugačno. Kar je bilo nekoč moč prebrati tudi v mojih blogih. No, blogov že lep čas ni bilo (če pa so bili pa so bili zaščiteni z geslom – le zakaj?!).

In v petek me je pretresla še ena zgodba, sicer posredno povezana z menoj. Pri 27 letih?! Živčni zlom?! OMFG!!!! In potem sem zaprla oči. Ja, težko je biti s svojimi mislimi. Hitro te lahko zanese. Tja v daljave iluzij, utvar in tega – bom jutri. Od jutri dalje pa res. Ali pa od ponedeljka. Ponedeljek je namreč dan, ko se večina ljudi odloča za spremembe, pa četudi jih v svoji betici dognajo v sredo, bodo s spremembami pričeli v ponedeljek. No, sama nisem nikoli počela tega. Ker sem pač bolj impulziven človek. A vendarle me je najprej v četrtek in nato še v petek prešinila misel – ma neeeeeee, začni raje s ponedeljkom.

Pa nisem. Začela sem tisti trenutek. Po tem, ko sem si v glavi razčistila, kaj bi sploh rada. če so nekatere stvari sploh še poštene – ne le do drugih, temveč tudi do sebe. Saj poznamo to, da je precej lahko lagati drugim, še lažje sebi. a jaz imam tega dovolj. Dovolj tega usranega septembra (v bistvu dogodkom, misli, situacij povezanih z njim), zato sem se odločila, da bo v oktobru drugače. Bo trajalo? Ne vem, tri dni mi uspeva.

Imam svoj super plan, vsedem se na komet, mala zaj***na in sama rešim svet

Trenutno sem v obdobju Tabujev ja – tabu zaenkrat je tudi ta, kako se soočiti z raznoraznimi Mancami Koširjevimi. Ali se obrnit stran? Se nasmejati in reči – blagor ubogim na duši? Se zamisliti?

Iti svojo pot, to bo najboljši odgovor. Iti svojo ‘’staro” pot. Pa nimam v mislih te s septembra 2010, ko mi je Natalie Imbruglia tulila v uho, kako bo septembra vse drugače (Come september imam v mislih za vse nevedneže), ampak tiste stare čase, ko mi je svirala Colonia Tisti, ki me poznajo, bodo vedelei, o čem govorim.

Sweet october, here I come!